Bilo je sobotno popoldne, nebo je bilo že ves dan nenavadno temno in težko.
Babica je zaskrbljeno pogledovala proti obzorju, kjer so se že kopičili temni oblaki, dedek pa je zamrmral, da kaj takega še ni videl vse od mladih let. Nenadoma je zapihal močan veter in v hipu se e razbesnelo neurje, kot ga v naši vasi nismo doživeli že desetletja. Dež je lil kot iz škafa, veter je nosil vrtno orodje, stoli so leteli po dvorišču, rože so vile izruvane, vrtne grede razrite. Sredi viharja se je z mogočnim treskom podrla še vrtna hiška, majhna lesena hišica, ki sta jo dedek in babica skupaj zgradila, ko sta se upokojila. Bila je njun najljubši kotiček za popoldansko kavo, za klepet in za opazovanje sončnih zahodov. Ko se je neurje končno umirilo, je babica v solzah stala ob razdejanju. Srce jo je bolelo, ko je videla, kako so se v trenutku sesule leta truda in ljubezni. Dedek jo je tiho objel, ni rekel ničesar. A v njegovih očeh se že videl znani žar odločnosti. Naslednje jutro je vstal še pred sončnim vzhodom. Oblekel je delovan oblačila, si zavezal pas z orodjem in se brez besed lotil dela.
Vsak žebelj, vsaka deska, vsak kos ostankov, vse je premeril, uredil in začel sestavljati znova. Mi vnuki smo mu prinašali orodje, babica pa mu je vsake toliko časa prinesla čaj in topel nasmeh, čeprav še vedno nekoliko žalosten. Po nekaj urah trdega dela je vrtna hiška znova stala. Bila je skoraj enaka kot prej, le da je imela tudi majhno okence s cvetličnim lončkom in novo streho iz boljšega lesa. Babičine oči so prvič po neurju znova zasijale, v očeh je imela iskrico, ki ji je vrnilo upanje. Dedek ni le popravil vrtne hiške. Z ljubeznijo in predanostjo je popravil babičino srce. Vrt je znova zelenel, ptice so se vrnile in vrtna hiška je ponovno postala kraj miru in topline.
Tudi neurje se je zdelo le še kot oddaljen spomin, kot opomnik, da lahko ljubezen in vztrajnost premagata vse.