Za haccp sem sama slišala, kar zgodaj v svojem življenju. Pri 15. letih sem začela delati v gostinstvu, saj je imela moja teta gostilno oziroma restavracijo sredi Ljubljane. Tam sem ji seveda začela pomagati pri delu, ampak glede na to, da sem imela 15 let, seveda nisem morala kaj dosti delati. Nisem smela delati z denarjem, kar pomeni, da o strežbi skorajda nisem prišla prav.
Zato me je moja teta seveda izkoristila bolj v ozadju. Same sva seveda sprejemale različne hrane in podobno. Vsa dostava, ki je prišla, je prišla najprej do naju in midve sva jo lepo sprejele ter pospravile v skladišča. In takrat sem jaz seveda prvič slišala za haccp. Seveda nisem morala verjeti, da kaj takšnega sploh obstaja, a hkrati je seveda logično, saj mora biti hrana res dobro preverjena. Predno je postrežena pred gostom. V tistih letih, ko sem za teto delala v gostinstvu, sem se seveda zelo veliko naučila in na koncu mi je bil sam postopek haccp že čisto preveč znan. Ko sem dopolnila 18 let, sem že praktično znala sama nove pošiljke sprejeti in sama preveriti celoten postopek haccp. Moja teta je bila seveda iz leta v leto bolj ponosna na mene in želela me je tam tudi zaposliti.
Na žalost sem seveda imela svoje Sanje in malce drugačen plan v svojem življenju. Nisem se ravno videla v gostinstvu do konca svojega življenja, ampak sem imela druge sanje, saj sem, zato se tudi vpisala naprej v fakulteto. Sama sem šla seveda v čisto drugo smer, a gostinstvo me je definitivno marsičesa naučilo tako o samem gostinstvu kot tudi o sami sebi. Tako sem lahko po faksu bolj samozavestno stopila na trg iskanja zaposlitve. Bila sem seveda zelo ponosna. Sama nase, da sem imela pri teh letih že kar nekaj delovnih izkušenj in da sem se že veliko naučila sama. Vedela sem, da mi bo v življenju definitivno uspela in da bom prišla do tega, kar si želim.…