Priznam, da dolgo časa o elektroeroziji nisem vedel skoraj nič. Že sam izraz me namreč sploh ni nikoli doletel, tako da, ko sem za to prvič slišal, sem si mislil, da gre za kakšen naraven pojav, povezan z elektriko. Tako se mi je beseda elektroerozija pač slišala. A ko pa sem enkrat, nekaj časa nazaj, obiskal prijatelja, ki ima svojo orodjarno, pa sem bil lahko še kako fasciniran nad tem, kaj sem odkril. Tam je namreč imel kar nekaj opravka s kovinami, tako da me je že sam način obdelovanja precej fasciniral.
Vedno sem si namreč predstavljal, da se kovine nekako obdeluje samo s tistimi klasičnimi metodami. Z raznim rezanjem, struženjem ali kakšnim brušenjem. Ko pa mi je prijatelj omenil, da imajo v podjetju prav poseben stroj, ki deluje z elektroerozijo, pa sem bil prepričan, da je to nekaj iz sveta znanstvene fantastike. Ta postopek se mi je namreč že slišal tako. Zato sem ga prosil, če bi mi lahko to pokazal, da bi videl, kako kaj takšnega sploh izgleda v praksi. Ko sem tedaj stopil v delavnico, me je najbolj presenetila sama tišina tega stroja. V glavi sem namreč imel, da bo to nekaj neverjetno glasnega. Ampak elektroerozija se je izkazala za res učinkovito in pa predvsem tiho tehnologijo, ki dela praktične čudeže. Videl sem lahko mirno napravo, ki je delovala skoraj neopazno. Prijatelj mi je tedaj razložil, da je elektroerozija postopek, pri katerem se kovina obdeluje z električnimi praznjenji in ne z fizičnim dotikom. To pomeni, da lahko z njo oblikujejo tudi najtrše materiale, ki jih z običajnimi tehnikami in orodji sploh ni mogoče obdelati.
Zaradi tega sem tisti dan lahko res ugotovil, da je elektroerozija prava tehnologija prihodnosti, kajti vse kar sem tisti dan slišal, sploh nisem moral zares verjeti. To me je tako čisto fasciniralo in postalo zelo zanimivo.